»Kakšne pa so te izkušnje? Rada rečem, da ima vsakdo svojo zgodbo. Takrat sem živela v begunskem centru in bila prepričana, da je meni najhuje na svetu glede nastanitve in drugega. A ko slišiš zgodbe drugih ljudi, ki sem jim takrat 'zavidala', ker so stanovali pri sorodnikih in živeli normalno življenje, spoznaš, da so tudi oni imeli velikanske težave. Morali so določiti, kako bodo uporabljali stranišče, kako pripravljali kosilo … V eno- in dvosobnih stanovanjih je živelo dvajset in več ljudi, sorodnikov ali celo popolnih neznancev. Sprejemali so ljudi iz BiH-a, ki jih prej niso nikoli videli.«